Sveti Daniel
Daniel je bil Jud, ki se je rodil 620–538 pred našim štetjem. Leta 605 pred našim štetjem je bil odpeljan v ujetništvo v Babilon. Kralj Babilona Nebukadnezar se je tako kot ostali vladarji tistega časa bojeval v imenu bogov.
Vladar, ki je uspel osvojiti drugo deželo, je kot posrednik svojega krovnega boga, ki se je bojeval za nadvlado nad drugimi bogovi, iz zakladnic najprej zaplenil tisto, kar je bilo poraženemu ljudstvu najbolj sveto. To najsvetejše je postavil v svojo zakladnico, kot dokaz nadvlade njegovih bogov nad poraženimi. Njegov bog je bil boljši in močnejši. Pravi! Plenil pa ni le najdragocenejše predmete, zlata, dragulje in ostale materialne dobrine, plenil je tudi tisto, kar je bilo najbolj vredno med ljudmi. Mladeniče, ki so bili cvet takratne inteligence in izbrance, ki so bili namenjeni najvišjim nalogam v državi.
Tudi Daniel je bil plemenitega rodu. Iz rodbine kralja Davida. Vzgojen je bil v resnega, odgovornega in globoko vernega mladeniča. Značajsko je bil umirjen in milostnega duha. Njegovo srce je bilo polno ljubezni. Ljubezni do svojih prednikov, domovine in Boga. Ko pa je šlo za življenjska načela in vero, je bil neomajen, nepopustljiv in trdno odločen. Njegovo zaupanje v Stvarnika je bilo tako iskreno in čisto, da ga ni bilo strah niti smrti. Iz rodnega Izraela je bil odpeljan v Babilon v starosti približno 16 let.
Do vsega, kar ni bilo v nasprotju z njegovo zvestobo Bogu, je bil spoštljiv. Poleg Božje je upošteval tudi zemeljsko postavo, ki mu jo je narekovala oblast. Z zavedanjem, da so zemeljski vladarji podrejeni Božji postavi. Znal se je upreti skušnjavi bogatega in razvratnega sveta. Ničemur se ni upiral, razen grehu.
Daniel s svojimi trdnimi načeli in neomajno vero v Boga ni mogel sprejeti razuzdanega in brezbožnega življenja Babiloncev. Bilo mu je zapovedano po postavi, da se mora podrediti temu, kar je kralj Nebukadnezar ukazal. Kljub temu, da je bil deležen najboljše »univerze« tistega časa, najrazkošnejšega življenja in kraljevske hrane, ga blišč in hedonizem telesnega ni premamil. Ni se odrekel svojemu Bogu. Ni podlegel skušnjavi hrane, ki je predstavljala najboljše, kar premore Babilon, ampak je bila namenjena v prvi vrsti žrtvovanju babilonskim bogovom.
Daniel se je uprl in tvegal svoje življenje. Vendar je vedel, da ga bo Bog varoval in ga vodil v težki situaciji. Zakaj je bila hrana za Daniela tako pomembna? Kaj, če bi Daniel in njegovi tovariši sklenili kompromis s poganskimi častniki in popustili pritisku, ter jedli in pili, kot je bilo običajno za babilonske izbrance?
Nam je to težko razumeti. Hrano uživamo iz potrebe, čustev in hedonizma. Hrana za nas nima globljega posvečenega pomena. Je nekaj, kar nas nasiti, kar zadosti naši potrebi, željam in užitkom. Kar so le hranljive snovi v obliki vitaminov, mineralov, ogljikovih hidratov, maščob…
Za Daniela je imela hrana globlji pomen. Ni pomenila zgolj čustveno in hedonistično mašilo, ampak je potrjevala vero v Boga. Bila je posvečena, sveta in zahvaljena. Daniel svojih prehranskih načel ni podredil razuzdanim načelom poganskih Babiloncev. Hranjenje, post in molitev so imeli enako težo. Trikotnik, kjer so bili vsi koti del istega lika.
Deset dni so Daniel in njegovi možje jedli hrano, pripravljeno izključno iz rastlinske hrane. Medtem, ko so kraljevi možje jedli kraljevo hrano: meso, vino in drugo hrano, ki je bila žrtvovana babilonskim bogovom in je bila za Daniela omadeževana. Po desetih dneh so bili Danielovi možje videti bolj zdravi in nahranjeni kot kateri koli izmed mladeničev, ki je jedel kraljevsko hrano. Kralj se je zato odločil, da bo mladeničem predpisal hrano, ki so jo uživali Daniel in njegovi somišljeniki.
Nočemo se pretvarjati, kako smo pametni in pomembni. Kako smo odkrili nekaj novega. Da imamo novo zgodbo, ki bo navdušila. Nekaj zaradi česar bi se tolkli po prsih in gradili ego. Ne. Edino, kar nas je in nas še zanima, je poglobljeno razumevanje Daniela. Razumevanje časa, v katerem je živel. Razumevanje poganskega Babilona in spoznavanje Resnice, kateri je Daniel popolnoma zaupal. Bolj smo ga spoznavali, bolj nam je bil in nam bo vzor. Vzor neomajnosti v veri. V nezaupanju in hkrati izogibanju sojenja vsega, kar proizvede človeški um. Vedno grešni, kadar skrene s skromne poslušnosti Resnici in prisluhne egoizmu lastne pomembnosti, ki po navadi preraste do stopnje, ko hoče zasesti prestol, ki mu ni namenjen.
Priporočamo vam branje Danielove knjige: DANIELOVA KNJIGA
