Sveta Hildegarda
Obnova duhovnega izročila, osredotočenega na stvarjenje, je v našem času največja pomoč pri razumevanju Hildegarde iz Bingna. Razumevanje Hildegarde zahteva preseganje našega mišljenja, prepričanja, svetovnega nazora.
Zahteva preseganje evolucionističnega verovanja s kreativizmom, kjer prapočelo, prvega poganjalca vsega našega materialnega univerzuma, ne iščemo v materialnem, ampak zunaj njega. Stvarnika najdemo izven minljivega, v večnem, nematerialnem. Le višje lahko ustvarja nižje. Višje razume nižje in nikakor ne obratno.
Einsteinova zamenjava Newtonovega mehaničnega vesolja je sprostila duhovne težnje in podobe tako pesnikov kot fizikov. Po stoletjih brez religioznega kozmosa in introvertirane razlage naše stvarnosti hrepenimo po tem, da bi znova doživeli združitev kozmosa skrivnosti in duha. Da presežnemu povrnemo prestol, ki mu pripada. Znanost in duhovnost se ponovno združujeta. Ustvarjata skupno vizijo. Hildegarda bi bila tega vesela. Imela bi vodilno vlogo v tem veličastnem podvigu, ki daje upanje ljudem in ohranja Modrost in Resnico.
Zadnjih 500 let leva polovica možganov triumfira. Stvarnika smo v sebi ubijali. Vera, ki je središče in stičišče znanosti na eni strani in teologije na drugi strani, je postajala za »napredne« ljudi zgolj tolažba in opij za ljudstvo. Ateizem se je povzpel na vrh babilonskega stolpa. Izdajal se je in se še vedno za racionalno resnico in ne zgolj za drugačno stališče. Za drugačno osebno prepričanje. Za drugačno vero. Ateistična vera je prevladala.
Človek je postal mera vseh stvari. Ni se izšlo. Ta enostranski naturalistično-evolucionistični pogled na svet je ustvaril najbolj nesrečno družbo v zgodovini človeštva. Celo zatočišča in vero v bogove vrzeli, poganske bogove, je zamenjal za odvisnost od človeka samega. Človek je prepuščen samemu sebi. Samemu sebi, brez pomoči, brez napotkov, kaj je za njega prav in kaj pogubno.
Hildegarda se je tega še kako zavedala. Zavedala se je inteligence stvarnika. Prvega Zaganjalca vsega. Zaganjalca, ki ni plod rojstva in vrzeli tega minljivega sveta, ampak je izven naše resničnosti. Ker, če bi ves univerzum nastal po naključju in brez razuma, bi bilo težko pričakovati razum v nas samih. Naš razum vedno bolj odkriva neverjetno domišljenost, ne glede na to, ali gleda v teleskop ali mikroskop. Neverjetno popolnost v vsej stvaritvi. Vedno bolj se zavedamo, da vedno več in na drugi strani vedno manj vemo. Vsako rešeno vprašanje odpre vrsto novih. Na vprašanje, kaj je svetloba, tako samoumevna prvina, si človek ne bo znal odgovoriti nikoli. Kaj so posledice svetlobe da, kaj svetloba je, ne.
Hildegarda slavi Boga kot »živo luč in zakrito razsvetljenje«, ki jo je določil, da govori ljudstvom.
Hildegardin nauk je ljudi vabil, da so se »prebudili«, prevzeli odgovornost, se spremenili. »Tisti, ki sledijo Poti modrosti, bodo sami postali vodnjak, iz katerega bruha voda življenja… Kajti tej vodi predani ljudje, so izvir, ki ne more nikoli izčrpati ali presahniti. Izvir skozi katerega smo bili ponovno rojeni v življenje, osvetljeni skozi Svetega Duha«.
Einstein je opozoril, da je »znanost brez religije hroma; vera brez znanosti je slepa«. Hildegarda bi se zagotovo strinjala. Dodala pa bi, da sta znanost in vera brez umetnosti neučinkoviti in nasilni; prav tako je umetnost brez znanosti in vere prazna.
Hildegarda tudi širi in poglablja naše razumevanje in prakso psihologije. Zanjo psihologija ni zgolj spopadanje s težavami ega, temveč povezovanje mikrokozmosa in makrokozmosa. Človeško telo in človeško psiho vidi kot stvaritev v malem. Mi smo v kozmosu in kozmos je v nas. »Bog je vgradil človeško obliko v svetovno strukturo, pravzaprav celo v kozmos.«
Pravi: »»Tako kot bi umetnik uporabil določen vzorec v svojem delu.« Če je temu tako, potem smo soodvisni od celotnega stvarstva in iz tega zakona soodvisnosti se bomo naučili in izvajali resnično modro življenje. Ta zakon vesolja Hildegarda razglasi na naslednji način: »Bog je vse stvari na svetu uredil glede na vse ostalo.« Psiholog Carl Jung je zapisal, da je prava psihologija moških in žensk dvajsetega stoletja srednjeveška. Zakaj? V dvajsetem stoletju smo sprostili kozmične moči atoma, vendar nimamo kozmičnega moralnega občutka in kozmičnega psihičnega razumevanja. Zato nujno potrebujemo nedeljivost mikrokozmosa in makrokozmosa.
Življenje Svete Hildegarde iz Bingna
L. 1098: Hildegarda se je rodila kot deseti otrok kosezu Hildebertu von Bermersheimu in njegovi ženi Mechthildi v Bermersheimu pri Alzeyu.
L. 1106: Ko je bila stara 8 let, so starši njeno vzgojo prepustili puščavnici Jutti von Sponheim. Njena puščavniška celica je bila dozidana meniškemu samostanu na hribu Disibodenberg. Tu se je Hildegarda učila petja psalmov in Davidovih pesmi.
L.1113: Hildegarda se je zaobljubila in postala benediktinka.
L. 1136: Po smrti Jutte von Sponheim je bila soglasno izbrana za predstojnico razvijajočega se nunskega samostana.
L. 1141: Ko je bilo Hildegardi 42 let, je od Boga dobila nalogo, da zapiše in oznani vse, kar ji bo razodeto v tem in prihodnjih videnjih. Po začetnem strahu, obotavljanju in zadržanosti je začela s pomočjo meniha Volmarja in sestre Richardis von Stade zapisovati svoje vizije. Nastalo je njeno prvo delo: SCI VIAS (Spoznaj pot).
L.1147–48: Na trierski sinodi je papež Evgen III. uradno priznal Hildegardine preroške sposobnosti, tako da je bral iz njenih zapiskov SCI VIAS in jo spodbujal, naj nadaljuje svoje delo. Papeževa komisija je med pripravami na sinodo preverila in potrdila Hildegardine preroške sposobnosti.
L.1150: Hildegarda je ustanovila samostan Rupertberg v Bingnu. Samostanska skupnost se je povečala in zaslovela tudi daleč prek meja domačega samostana. Mnogi so jo prosili za nasvet in pomoč. Veliko si je dopisovala s pomembnimi posvetnimi in cerkvenimi osebnostmi, pa tudi s preprostimi ljudmi, ki so pri njej iskali tolažbo. S svojim opominjanjem je postala vest svojega časa, v katerem je prihajalo do hudih sporov med posvetno in cerkveno oblastjo, zaradi česar sta se širila nezaupanje in pomanjkanje vere.
L.1151–1158: V teh letih so sledili zapiski, zbrani v obeh Hildegardinih medicinskih knjigah o zdravilstvu, ki sta poznani kot PHYSICA (Zdravilna moč narave) in CAUSAE ET CURAE (Vzroki in zdravljenje bolezni).
L.1158–1163: V teh letih je nastala Hildegardina LIBER VITAE MERITORUM (Knjiga o življenjskih zaslugah).
L.1158–1163: Na treh misijonarskih in pridigarskih potovanjih jo je pot vodila na Frankovsko, v Lotaringijo in Porenje. Hildegarda se je kljub šibkemu zdravju odpravljala na te naporne in s težavami povezane poti, da bi v času, ko so mnogi ljudje izgubljali duhovno usmeritev, širila in krepila vero.
L.1165: Prevzela je samostan Eibingen pri Rudesheimu.
L.1170: Na četrtem misijonarskem in pridigarskem potovanju je obiskala Švabsko, kjer je z nasveti pomagala opatom v Maulbronnu, Hirsuu in Zwiefaltnu.
L.1178: Potem, ko je Hildegarda dovolila, da so na pokopališču samostana Rupertsberg pokopali izobčenega plemiča, nad katerim pa je cerkev preklicala izobčenje, je Puertberg neupravičeno doletel papežev interdikt, ki je prepovedoval opravljanje poglavitnih cerkvenih obredov.
L.1179: Spomladi je bil interdikt preklican.
17.9. 1179: Hildegarda je umrla v starosti 81 let.
Dela Svete Hildegarde iz Bingna:
Trije veliki zvezki vizionarske teologije: SCIVIAS, LIBER VITAE MERITORUM, LIBER DIVINORUM OPERUM
SCIVIAS (»Spoznaj Gospodove poti«)
Z dovoljenjem opata Kuna iz Disibodenberga je začela zapisovati videnja, ki jih je imela (kar je temelj za Scivias). Scivias je skrajšanje Sci vias Domini (‘Spoznaj Gospodove poti’) in je bilo Hildegardino prvo večje vizionarsko delo in eden največjih mejnikov v njenem življenju. Ko je Hildegarda zaznala božanski ukaz, naj »zapiše, kar vidi in sliši«, je začela zapisovati in interpretirati svoje vizionarske izkušnje. Skupno je bilo v to zbirko zajetih 26 vizionarskih izkušenj.
Scivias je razdeljen v tri dele. Prvi del (šest videnj) opisuje vrstni red Božjega stvarjenja: stvarjenje in padec Adama in Eve, zgradbo vesolja (naj bi imelo obliko »jajca«), odnos med telesom in dušo, odnos Boga do svojega ljudstva skozi sinagogo in angelske zbore. Drugi del (sedem videnj) opisuje vrstni red odrešenja: prihod Kristusa Odrešenika, Trojica, cerkev kot Kristusova nevesta in mati vernih pri krstu in birmi, cerkveni ukazi, Kristusova daritev na križu in evharistija ter boj proti hudiču. Končno tretji del (trinajst videnj) povzema zgodovino odrešenja, pripovedovano v prvih dveh delih, ki je simbolizirana kot zgradba, okrašena z različnimi alegoričnimi figurami in vrlinami. Zaključi se s Simfonijo nebes, zgodnjo različico Hildegardinih glasbenih del. V začetku leta 1148 je papež v Disibodenberg poslal komisijo, da bi izvedela več o Hildegardi in njenih spisih. Komisija je ugotovila, da so videnja verodostojna, in jih vrnila papežu z delom Scivias. Dele nedokončanega dela so naglas prebrali papežu Evgeniju III. na sinodi v Trierju leta 1148, po kateri je Hildegardi poslal pismo s svojim blagoslovom. Ta blagoslov je bil kasneje tolmačen kot papeška odobritev za vse Hildegardine obsežne teološke dejavnosti. Proti koncu svojega življenja je Hildegarda naročila bogato okrašen rokopis Scivias (Rupertsberški kodeks).
LIBER VITAE MERITORUM (»Knjiga o življenjskih zaslugah«)
V svojem drugem zvezku vizionarske teologije, Liber Vitae Meritorum, ki je nastal med letoma 1158 in 1163, potem ko je svojo skupnost nun preselila v neodvisnost v Rupertsberg v Bingnu, se je Hildegarda lotila moralnega življenja – soočenj med krepostmi in razvadami. To področje je raziskovala že v svoji glasbeni moralistični igri Ordo Virtutum. Vsaka razvada, čeprav je na koncu prikazana kot grda in groteskna, kljub temu ponuja mikavne, zapeljive nagovore, ki skušajo neprevidno dušo zvabiti v svoje kremplje. V bran človeštvu pa stojijo trezni glasovi Krepostnikov, ki se odločno soočajo z vsako zlobno prevaro.
Med novostmi v delu je eden najzgodnejših opisov vic kot kraja, kjer bi morala vsaka duša po smrti odplačati svoje dolgove, preden vstopi v nebesa. Hildegardini opisi tamkajšnjih možnih kazni so pogosto grozljivi in groteskni, kar poudarja moralni in pastoralni namen dela kot praktičnega vodnika za življenje resnične pokore in prave kreposti. V tej viziji opisuje nenehni boj v vsakem človeku med negativnimi duševnimi stanji, ki povzročajo bolezni, in pozitivnimi duševnimi stanji, ki ohranjajo zdravje – govori o človekovih pregrehah in krepostih. Razlaga in utemeljuje post. Po njenem mnenju je zgolj oblika pokore, ki nam pomaga, da se rešimo pregreh in utrjujemo krepost.
LIBER DIVINORUM OPERUM (»Knjiga o Božjih delih«)
Hildegardino zadnje in največje vizionarsko delo, Liber divinorum operum, se je rodilo v enem redkih trenutkov, ko je doživela nekaj podobnega ekstatični izgubi zavesti. Kot je opisala v avtobiografskem odlomku, vključenem v njeno Življenje, je nekje okoli leta 1163 prejela »nenavadno mistično videnje«, v katerem so bile razkrite »pršeče kapljice sladkega dežja«, ki jih je po njenih besedah doživel Janez Evangelist, ko je zapisal: »V začetku je bila Beseda« (Jn 1,1). Hildegarda je zaznala, da je ta Beseda ključ do »Božjega dela«, katerega vrh je človeštvo. Knjiga Božjih del je torej v mnogih pogledih postala razširjena razlaga prologa Janezovega evangelija. Deset vizij v treh delih ima kozmične razsežnosti, z namenom ponazoritve različnih načinov razumevanja odnosa med Bogom in njegovim stvarstvom. Pogosto ta odnos vzpostavljajo velike alegorične ženske figure, ki predstavljajo božansko ljubezen (Caritas) ali modrost (Sapientia). Prvo videnje odpre delo s salvo pesniških in vizionarskih podob, ki se vrtinčijo, da bi označile Božjo dinamično dejavnost v obsegu njegovega dela v zgodovini odrešenja. Preostale tri vizije prvega dela uvajajo podobo človeka, ki stoji na sferah, ki sestavljajo vesolje, in podrobno opisujejo zapletene odnose med človekom kot mikrokozmosom in vesoljem kot makrokozmosom. To doseže vrhunec v zadnjem poglavju prvega dela, četrtem videnju s Hildegardinim komentarjem v prologu Janezovega evangelija (Janez 1:1–14), neposrednim premišljevanjem o pomenu »V začetku je bila Beseda«. Eno samo videnje, ki sestavlja celoten drugi del, navezuje to premišljevanje nazaj na začetek Geneze in tvori razširjen komentar o sedmih dneh stvarjenja sveta, ki je opisan v Genezi 1–2:3. Ta komentar razlaga vsak dan stvarjenja na tri načine: dobesedno ali kozmološko, alegorično ali ekleziološko (tj. povezano z zgodovino cerkve) in moralno ali tropološko (tj. povezano z rastjo duše v kreposti). Končno pet videnj tretjega dela ponovno povzema gradbene podobe Sciviasa, kot ponazoritev toka zgodovine odrešenja. Zadnja vizija vsebuje Hildegardin najdaljši in najbolj podroben preroški program življenja cerkve od njenih lastnih dni »ženske šibkosti« do prihoda in dokončnega padca Antikrista.
V tem delu na izjemen način obravnava obsežno vizijo: človeka kot odslikavo mikrokozmosa in makrokozmosa. V tej viziji prikaže, kako močno je človek s telesom, dušo in svojimi dejanji vpleten v dogajanje celotnega kozmosa. Človeka poveže z vprašanji kozmološkega ravnovesja.
Dva zvezka gradiva o naravni medicini in zdravilih: CAUSAE ET CURAE, PHYSICA
CAUSAE ET CURAE (»Vzroki in zdravljenje bolezni«)
Sv. Hildegarda najprej pojasni, kako nastanejo bolezni v človeškem telesu. Prvi razlog vseh bolezni je izvirni greh, človekova prva ločitev od Boga, ki je edini vir življenja. V tem spisu med drugim obravnava nastanek človeka, naloge duše, vpliv lune na naravo in na človeka, naloge prebavil, uporabo postopkov za odvajanje strupov iz telesa (puščanje krvi, stavljenje vozličkov…), njihov vpliv na organizem ter različna sredstva za zdravljenje bolezni, ki jih navaja. Celotno delo preveva verska miselnost. Iz tega lahko razberemo, kako močno je človek povezan z Bogom, kar se močno odraža v njenih zdravilnih postopkih.
PHYSICA (»Zdravilna moč narave«)
Obsega 9 knjig. V njih po vrsti obravnava rastline, elemente, drevesa, drage kamne, ribe, ptice, živali, plazilce in kovine. V teh spisih opisuje zdravilne moči živalstva, rastlinstva, kamnin in kovin, hkrati pa opozarja, kje in kdaj moramo biti previdni pri uporabi teh snovi, da nam ne bi škodile.
GLASBA
Dejavna je bila tudi na glasbenem področju. Napisala je glasbene skladbe za uporabo v liturgiji, pa tudi glasbeno moralno igro Ordo Virtutum, ki vsebuje 69 glasbenih skladb, od katerih ima vsaka svoje izvirno pesniško besedilo, poznana pa so vsaj še štiri druga besedila, vendar je njihov notni zapis izgubljen. Hildegarda je zložila številne liturgične pesmi, ki so bile zbrane v cikel, imenovan Symphonia armoniae celestium revelationum.
KORESPONDENCA
Hildegardina zbirka pisem (skoraj 400), ki so se ohranila iz srednjega veka, naslovljena na dopisnike, od papežev in cesarjev do opatov in opatinj, vključuje zapise številnih njenih pridig iz šestdesetih in sedemdesetih let 12. stoletja. Znan je tudi Hildegardin umetno izumljen jezik, imenovan Lingua Ignota , ki je ostal nepojasnjen in nerazumljen.
Vsa Hildegardina dela so urejena in zbrana v en sam rokopis, poimenovan Riesenkodex.
