Ritual St.Daniel ni welbeing in ni samoizpolnitev. Ni iznajdba novega. Sledi vzorcem, ki so zapovedano od Kreatorja. Je obračanje k staremu vedenju. Je pot iskanja načina življenja, ki išče ravnotežje med materialnim in Transcendentalnim. Conceptus (lat.) pomeni spočeto besedo ali pojem. Gre za vznik – rojstvo misli, ki še ni izražena z zvokom. Je spočeta beseda, ki še ni rojena. Je, ampak še neslišna.
Je ritual, ki temelji na veščinah in modrosti naših prednikov.
Držali so se načela »Discretio« (dobra mera). Vse kar so potrebovali za uravnoteženost, so jemali iz zaupanja v Popolnost in iz narave. Ker so znali opazovati naravo in ji prisluhniti, so se jim zakonitosti narave in vesolja razodevale. Kreator je bil z ustvarjeno naravo zadovoljen. Dvom zaradi zaupanja ni obstajal. Instinkt je bil čut za povezovanje dobre narave, človeka ustvarjenega po Božji podobi in Božjega.
vojeglavost in ego sta nas pripeljala do točke, ki se zdi brezizhodna. V iskanju fizičnega delca smo zašli s poti. Materija nas je popolnoma preplavila in nam zameglila um in duha. Naša sreča je zgolj navidezna. Obstaja le v očeh drugih. V nas ne. Materialno nas ne more potešiti in osrečiti, ampak nas vedno bolj izčrpava. Osnovne zakone Stvarstva smo postavili na glavo in skušali spremeniti nekaj kar je absolutno nespremenljivo. Ni nam uspelo! Ritual kuhanja čaja smo secirali na fizikalne zakone vretja vode, kemične sestavine čaja… Ob strani, kot nepomembno smo opustili preprosto željo, da ga kuhamo preprosto zato, ker smo si ga zaželeli.
Kozmos daje argument, da morajo za obstoj stvari na različnih ravneh realnosti, delovati točno določeni vzorci. Vzorci, ki jih človek ne more spremeniti, ker niso njegov produkt. »Tudi stol ne more razložiti stola«.
Naši predniki, ki so živeli v stiku z zemljo in nebom, zrli so v naravo, spoznavali in ugotavljali, da se vzorci ponavljajo tako zgoraj kot spodaj. Kakor na nebu tudi na zemlji. Prav tako v našem lastnem telesu. Jasno jim je bilo, da sta zavest in inteligenca neločljivo povezana. Da ta povezanost ni le matematični vzorec, ampak ima mnogo globlji pomen. Pomen, ki ga lahko odkrivamo skozi globlji pomen vzorcev. Vzorcev, ki se ponavljajo. Zato ker obstajajo, jih lahko spoznavamo in iščemo razlago in pomen. Pomen nas popelje v pomembnost ritualov za človeka.
Vse, kar ljudje počnemo, lahko rečemo, da je teološki vzorec. Ima svoj namen. Nič ne počnemo brez namena. Vzorce namena ni mogoče spreminjati. Poizkusite spremeniti ritual srečanja. Namesto roke ponudite koleno, namesto pozdrava zacvilite, obrnite se stran od človeka in mu nekaj sporočite tako, da se postavite na glavo, govorite le vi sami, ne poslušajte in mu dajajte občutek nevrednosti. Ne bo se izšlo. Vaša normalnost bo vprašljiva. Nasprotno pa vzorec lahko preraste v ritual, ta pa v obred.
Zamislite si to srečanje v obredni obliki, kjer sodeluje iskrenost srca in globoko sprejemanje in spoštovanje. Človeški odnosi so ravno to. Morajo upoštevati pravila, vzorec, ki ni naš intelektualni produkt, ampak intelektualno odkrivanje nečesa globljega, višjega. Nečesa, kar vlada celotnemu stvarstvu. Vzorci, rituali so naša realnost, ki nas lahko povežejo s transcendentnim. Zavedanje, da ima vse svoj namen. Od dni in noči, menjave letnih časov, bitja srca, dihanja, komunikacije, hranjenja, razmnoževanja…vse deluje po vzorcih. Le ob sprejemanju in upoštevanju vzorcev, ki imajo duhovni namen se lahko naučimo živeti zadovoljno življenje.
Upoštevanje ritualov nam omogoči, da spet začutimo najlepšo »kino predstavo« na prostem – neskončno zvezdnato nebo nad nami. Da začutimo to, kar je v nas transcendentalnega in nesnovnega. Globoko spoštovanje nas prevzame ko se dokopljemo do spoznanja, da se za neznanim skriva tisto, kar so naši predniki imeli zapisano v sebi, tako kot imamo mi sami, a so lažje dostopali do Bistva. Do Vesti. Zaupanje v Popolnost, ne glede na okoliščine. Če spremenimo svoj pogled na življenje, se približamo Resnici.
