OBRED ST.DANIEL JE OBRAČANJE K STAREMU VEDENJU. JE POT ISKANJA NAČINA ŽIVLJENJA, KI IŠČE RAVNOTEŽJE MED MATERIALNIM IN TRANSCENDENTALNIM. »CONCEPTUS« (LAT.) POMENI SPOČETO BESEDO ALI POJEM. GRE ZA VZNIK – ROJSTVO MISLI, KI ŠE NI IZRAŽENA Z ZVOKOM. JE SPOČETA BESEDA, KI ŠE NI ROJENA. JE, AMPAK JE ŠE NESLIŠNA.

Ni »well-being« in ni samoizpolnitev. Ni iznajdba novega. Sledi vzorcem, ki so zapisani v vsem, kar nas obdaja. Je obred, ki temelji na veščinah in modrosti naših prednikov.

Naši predniki so se držali načela »Discretio« (dobra mera). Vse, kar so potrebovali za uravnoteženost, so jemali iz zaupanja v Popolnost in iz narave. Njihov notranji glas – instinkt – jih je povezoval z naravo. Znali so opazovati naravo in ji prisluhniti. Zakonitosti narave in vesolja so se jim razodevale. Narava je bila bistvena za njihov obstoj. Zavedali so se, da je narava kljub vsej svoji lepoti tudi kruta. Ampak iskrena. Ne kruta s skritim namenom.

Dvom ni obstajal. Živeli so v stiku z zemljo in nebom, zrli so v naravo, spoznavali in ugotavljali, da se vzorci ponavljajo tako zgoraj kot spodaj. Kakor na nebu tudi na zemlji. Prav tako v njihovem lastnem telesu. Jasno jim je bilo, da sta zavest in inteligenca neločljivo povezana. Da ta povezanost ni le matematični vzorec, ampak ima mnogo globlji pomen. Pomen, ki ga lahko odkrivamo skozi globlji pomen vzorcev. Vzorcev, ki se ponavljajo. Zato, ker obstajajo, jih lahko spoznavamo in iščemo njihovo razlago in pomen. Pomen nas popelje v pomembnost obredov za človeka.

Upoštevanje obredov nam omogoči, da spet začutimo najlepšo »kinopredstavo« na prostem – neskončno zvezdnato nebo nad nami. Da začutimo to, kar je v nas presežnega in nesnovnega. Globoko spoštovanje nas prevzame, ko se dokopljemo do spoznanja, da se za neznanim skriva tisto, kar so naši predniki imeli zapisano v sebi. V svoji vesti. Zaupanje v Popolnost, ne glede na okoliščine. Če spremenimo svoj pogled na življenje, se približam tistemu kar je očem skrito – bistvu.

Vse, kar ljudje počnemo, lahko dojemamo kot vzorec. Vse ima svoj namen. Nič ne počnemo brez namena. Vzorce namena ni mogoče spreminjati. Kozmos daje argument, da morajo za obstoj stvari na različnih ravneh resničnosti delovati točno določeni vzorci. Vzorci, ki jih človek ne more spremeniti, ker niso njegov izdelek. »Tudi stol ne more razložiti stola.« Poizkusite spremeniti obred srečanja. Namesto roke ponudite koleno, namesto pozdrava zacvilite, obrnite se stran od človeka in mu nekaj sporočite, tako da se postavite na glavo; govorite le vi sami, ne poslušajte in mu dajajte občutek nevrednosti. Ne bo se izšlo. Vaša normalnost bo vprašljiva. Nasprotno pa vzorec lahko preraste v ritual.

Zamislite si to srečanje v obredni obliki, kjer so združeni iskrenost srca in globoko sprejemanje in spoštovanje. Človeški odnosi so ravno to. Morajo upoštevati pravila, vzorec, ki ni izdelek naš uma, ampak intelektualno odkrivanje nečesa globljega, višjega. Nečesa, kar vlada celotnemu stvarstvu. Vzorci, obredi so naša resničnost, ki nas lahko povežejo s presežnim. Zavedanje, da ima vse svoj namen. Dnevi in noči, menjavanje letnih časov, bitje srca, dihanje, sporazumevanje, prehranjevanje, razmnoževanje… vse deluje po vzorcih. Le ob sprejemanju in upoštevanju vzorcev, ki imajo duhovni namen, se lahko naučimo živeti zadovoljno življenje.

Svojeglavost in ego sta nas pripeljala do točke, ki se zdi brezizhodna. V iskanju fizičnega delca smo zašli s poti. Snovnost nas je popolnoma preplavila in nam zameglila um in duha. Naša sreča je zgolj navidezna. Obstaja le v očeh drugih. V nas ne. Materialno nas ne more potešiti in osrečiti, ampak nas vedno bolj izčrpava. Osnovne zakone stvarstva smo postavili na glavo in skušali spremeniti nekaj, kar je absolutno nespremenljivo. Ni nam uspelo!

Obred kuhanja čaja smo secirali na fizikalne zakone vretja vode, kemične sestavine čaja… Ob strani, kot nepomembno, smo pustili preprosto željo, da ga kuhamo zgolj zato, ker smo si ga zaželeli. Stopimo korak nazaj in si skuhajmo čaj. Zavedajmo se, da je lahko skodelica čaja srečanje z nekom iz preteklosti. Z »nonotom«, ki smo ga imeli najraje. Čaj bo priklical tisto nevidno – spomine, vonje, radost in srečo.