St. Daniel in Hildegarda pravita: "zgodba se začne veliko pred Adamovim ugrizom v prepovedani sadež. Sega v čas kreacije. Ko se začne čas in se pojavi prostor. Po ugrizu v jabolko nastane nova epizoda. Nastopi rojstvo in smrt."

Adam in Eva sta bila izpolnjena in uravnotežena. Živela sta v Raju. Na kraju, kjer je vladal red in harmonija. Kjer ni bilo nič slabega, kjer ni bilo bolečin ali škodoželjnosti. Kjer ni bilo rojstev in ne smrti. Na kraju izpolnjenosti. Adam in Eva sta bila IMAGO DEI. Eno pred Bogom.

Hudič je videl to njuno popolnost. Ker je bil sam ustvarjen pred njima, je poznal njuno šibkost. Šibkost svobodne volje in ega. Verjetno prelepo bitje, preoblečeno v kačo, ki se takrat še ni plazila po trebuhu in se je ljudje še niso bali, se je pritihotapil do Eve in ji ponudil prepovedan sadež. Ne le sadež, ampak obljubo, da bosta s tem, ko bosta jedla ta sadež, postala kot Bog sam. Sadež padlega raja. Eva ga je vzela in dala Adamu. Adam je ugriznil.

Izvirni greh je bil spočet. Izpolnjenost in popolnost se je izničila.

Adam in Eva sta se pokrila, ker sta se zavedala svoje golote. Z obleko sta skušala zakriti greh. Pokriti pomeni zgolj skriti in ne očistiti. Povratek v brezgrešni čas je bil nemogoč. Od takrat dalje je naša popolnost prešla v nepopolnost, ki se izraža kot nepotešenost in večna želja in iskanje nedosegljivega. Ekstremno daleč stran od presežnega. Usmerjeno v zadnjo možno točko – naš individuum, ki temelji na samouresničitvi. Na izražanju čustev, ki so podstat za naše želje. Želje, ki so nedokončane in vedno znova porajajoče.

Ali lahko postanemo zopet izpolnjeni in uravnoteženi? Ne! To je dokončno. Vsako iskanje s pomočjo zgolj lastnega razuma bo brezplodno. Prineslo nam bo samo še dodatno breme nepotešenosti. Preostane nam samo predanost in zaupanje. Da bo vse tako kot mora biti. Da je naša vera temelj našega zadovoljstva. Zadovoljstva, ki se ga moramo naučiti. Zadovoljstva, ki je predpogoj sreče. Da je manj več.

Zakaj sta lahko Sveti Daniel in Sveta Hildegarda inspiracija »modernemu« človeku?

»Sodobni« človek je njuno pravo nasprotje. Živi za današnji dan. Je upornik in iskalec trenutne zadovoljitve. Odvisen je od zunanjih dražljajev in varljivih čustev. Nikomur ne pripada. Ni del skupnosti. Je posameznik, ki ni nikomur in ničemur podrejen. Glasno vzklika, da je osvobojen. Da ne potrebuje nikogar. Da je samozadosten. Zahteva enakost in enakopravnost. Zahteva samouresničitev. Vse lepo in prav. Ampak kljub vsemu ni srečen in vedno bolj tone v brezno, kjer vladata tema in mraz.

Ne Daniel ne Hildegarda nista nikoli iskala samouresničitve, ker sta se zavedala da smo le delček celotnega kozmosa. Da smo lahko izpolnjeni, če je vse v kozmosu v popolnem ravnovesju in redu. Kozmos človeku ne ukazuje. Človek mu ni podrejen, ampak je del njega. Če živi v skladu z redom in za Ljubezen, je njegovo življenje izpolnjeno.

Vidni svet, v katerem živimo, je kot platno, na katerem so naslikana naša življenja. Platno lahko predstavlja homogeno celoto, kjer so vse likovne prvine v ravnotežju. Ali pa predstavlja le spontano nametane barve, ki zgolj zapolnijo površino in nimajo druge vsebine kot trenutne refleksije. Živa in neživa narava temeljita na visoko razvitem čutu za red in disciplino ter poslušnost v ponižnosti. Ne poslušnosti kot slepoti. Ne ponižnosti kot podrejenosti.