Veliko živali gradi gnezda. Večino gnezd, ko ne služijo več svojemu namenu, živali zapustijo. Ko potrebujejo novo, ga ponovno zgradijo. Človek, ki se od živali razlikuje po svobodni volji, vendar z jasnimi napotki, se je odločil, da si bo zgradil stalno gnezdo, tako kot še nekaj živalskih vrst. Dom, ga imenuje. Dom, ki je varno zatočišče za preživetje.

Narava na Krasu kljub navidezni grobosti in askezi skriva v sebi srčiko, ki je človeku že več kot 3.000 let nazaj omogočala gradnjo varnega gnezda.


Njihov dom so bile utrjene naselbine – gradišča. Utrjene vasi na vrhu gričev ali v nižinah. Gradišča so se na Krasu pojavila v bronasti dobi (okoli leta 1600 pr. n. št.) in razcvet doživela v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.).

Kraški prazgodovinski domovi so bili utrjeni s kamnitim obzidjem. Obdajal jih je en ali več pasov suho grajenih obzidij. Zunanja obzidja so bila grajena z večjimi kamni, notranji zidovi in prostori pa z manjšimi kamni in drobci. Nekateri deli obzidja so debeli tudi do 20 m. Kras in Istra sta bila, kljub zahtevnemu in na določenih predelih neugodnemu bivanjskemu prostoru, naseljena in polna življenja. Dokaz za to so odkritja več kot 500 gradišč, ki so se nahajala na območju od Krasa do Istre. Samo na Krasu jih je bilo več kot 118.

Kraška gradišča pomenijo neprecenljivo dediščino, ki nam jo je zapustila prazgodovinska skupnost. Ne samo v kontekstu materialnega in videnega, ampak v kontekstu nesnovnega – preživetja skupnosti.

Preživetje v kraški pokrajini je bilo izredno težko. Zato je moral vsak član skupnosti dosledno izpolnjevati svojo vlogo in odgovornosti, ki so mu bile naložene. Od vsakega posameznika je bilo odvisno preživetje celotne skupnosti in od skupnosti je bilo odvisno preživetje posameznika. Preživetje je zahtevalo sodelovanje in zaupanje vsakega v skupnosti. Prostora za EGO ni bilo!

Člani skupnosti so se morali obnašati na način, ki je bil sprejemljiv za vse. Če tega niso upoštevali, je to oslabilo temeljne vezi, ki so povezovale skupnost. Preživetje je temeljilo na načelu: »Z drugimi ravnaj tako, kot želiš, da bi drugi ravnali s teboj«. Sebičnost posameznika je bila za skupnost popolnoma nesprejemljiva. Ogrozila je njen obstoj. Zato so sebičnega človeka morali izločiti iz varne skupnosti in ga prepustiti na milost in nemilost narave. Temeljne vrednote, kot so medsebojno zaupanje, sodelovanje in nesebičnost, so določale preživetje skupnosti.

Ali se lahko ponovno naučimo živeti v skladu z univerzalnimi vrednotami in moralnimi načeli? Živeti tako, kot so živele naše praskupnosti?

Skromnost, predanost, ponižnost, poštenost, pravičnost, zvestoba, čast, prijaznost, potrpežljivost in pogum so vrednote tišine. Človek, ki živi v hrupu čustev in lastnega ega, jih ne more slišati.

Omamni ego je kot sladek sirup. Ko ga zmešamo z vodo, nastane sladka tekočina. Njen okus je omamen in navidezno pravi. Voda izgubi svoj prvotni okus. Ali nas lahko kapljica sladkega sirupa zadovolji? Ne! Ne more! Z vsakim kozarcem potrebujemo več kapljic. Vedno bolj sladek okus, ki nam daje novo doživetje. Sladek sok postane naša vsebina. Naš ego izražen s čustvi in željami pomeni steklenico polno sladkih kapljic, ki jo bomo prej ali slej izpraznili. In potrebovali novo. In tako v neskončnost…

Kdo lahko naš ego ustavi in utiša? Skupnost, ki živi v tradicionalnem moralnem in etičnem okolju. Okolju, ki je prežeto z vrednotami, vrlinami in odgovornostjo. Skupnost, ki je predana in živi po zapovedih, ki niso bile podane s človeško besedo.

Esenca naše hiše je bivanje v skupnosti, ki jo sestavljajo odgovorni, predani, skromni, potrpežljivi in pogumni ljudje. Skupnost, ki nam lahko pomaga ponovno obuditi tisto kar je zapisano v nas. Resnico.